Desetega oktobra obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja, v okviru katerega je vsako leto predstavljena tudi osrednja tematika, ki skuša osvetliti največje primanjkljaje na področju duševnega zdravja na svetovni ravni. Tokrat osrednja tema naslavlja enakovredno dostopnost do strokovne psihološke pomoči ne glede na socialno-ekonomski status osebe. Tema je še kako relevantna tudi za slovenski prostor –  ravno okoliščine epidemije so dodobra zarezale v že tako perečo tematiko nedostopnosti strokovne psihološke obravnave pri nas. Ob kadrovsko osiromašenem javnem zdravstvenem sistemu sedaj zaradi velikega povpraševanja cveti zasebni trg. Takšna pomoč pa je zaradi pomanjkanja regulacije lahko vprašljive kvalitete in tudi izjemno draga. Vse to samo še poglablja bedo in grozoto tistih, ki ne prejmejo pravočasne pomoči ter so zaradi svoje socialne situacije na repu družbe. Vse prepogosto namreč prelagamo odgovornost na posameznika, ki mora v prvi vrsti sicer res sam skrbeti za svoje blagostanje, vendar pozabljamo, da je duševno zdravje posameznikov v veliki meri odvisno tudi od ureditve v družbi. Država je tista, ki mora nuditi ustrezne vire, da kot posamezniki lahko pričnemo skrbeti za svoje duševno zdravje.

Epidemija je v različnih vidikih preizpraševala naše (duševno) zdravje ter nas postavila pred številne izzive. Razgalila je pomembnost socialnih odnosov, dojemanje posameznika in družbe, nas postavila pred zgodovinski test solidarnosti ter na drugi strani osvetlila dolgo-stoječe vrzeli v javnih državnih sistemih. Pod bremenom celotne situacije so namreč popadali tako zdravstveni, šolski kot tudi socialni sistem, duševno zdravje prebivalcev pa je ostalo na suhem. Na drugi strani pa smo ravno zato začeli o problematiki duševnih težav govoriti bolj jasno in bolj na glas, tako znotraj stroke kot tudi v širši javnosti. Pogovarjati smo se začeli o svojih stiskah, začeli opozarjati, kako pomembno je duševno zdravje za kvalitetno življenje ter s tem začeli prebijati prvi ovoj stigme na tem področju. Tako nas je ravno epidemija prisilila, da smo končno ustvarili prostor, v katerem imamo nekoliko več priložnosti, da odprto spregovorimo o duševnem zdravju.

Sicer na področju duševnega zdravja v zadnjem času opažamo nekaj dolgo pričakovanih začetnih sprememb, za katere upamo, da so eden izmed prvih in vsekakor ne zadnjih znanilcev postopnega nadgrajevanja in izboljšanja sistema. Eden izmed njih je zagotovo odpiranje več centrov za duševno zdravje na lokalni ravni. Na ta način se skuša omogočiti širšo dostopnost strokovne pomoči v okviru primarnega zdravstva, hkrati pa ponuditi nove priložnosti za zaposlovanje strokovnega kadra. Poleg slednjega Ministrstvo za zdravje povečuje tudi financiranje specializacij iz klinične psihologije, kar bo pripomoglo k razbremenitvi preobremenjenega sistema. Te spremembe pozdravljamo, saj kažejo na to, da prihaja do pomembnih premikov, katerih pozitivne posledice bodo vidne šele čez čas, saj gre pri tem za dolgoročne naložbe v javno zdravstvo. Želimo pa opozoriti, da je kljub navedenim premikom področje v primerjavi s potrebami v praksi še vedno izrazito kadrovsko in sistemsko  podhranjeno, zato uvedene spremembe vidimo zgolj kot dober temelj, na katerem pa moramo še dalje graditi.

Prav tako je pomembno osvetliti izjemno vlogo nevladnega in mladinskega sektorja, ki je tudi med epidemijo zavzemal bistveno vlogo, saj je pogosto reševal bitke ter nase prevzemal breme javnega zdravstvenega sistema. Pogosto se celo zdi, da je javno duševno zdravje v Sloveniji pogojeno ravno z dejavnostmi nevladnih organizacij. Številni projekti in iniciative, dogodki ter psihosocialna svetovanja v mnogih primerih soustvarjajo jedro preventive na področju duševnega zdravja.

Ker se tudi v Društvu študentov psihologije Slovenije zavedamo naše so-odgovornosti in dolžnosti do celotne družbe, ne bomo prenehali s svojim trudom v smeri zmanjševanja stigme, ki je ob tematikah duševnega zdravja še vedno občutno prisotna. Še naprej bomo s svojimi aktivnostmi aktivno rušili predsodke ter prisostvovali k ozaveščanju širše javnosti.

Priložnost za funkcionalno sistemsko ureditev psihološke stroke in s tem izboljšanje situacije vidimo v ureditvi zakonodaje na področju psihološke dejavnosti. Ta je nujna osnova, da se premaknemo v pravo smer razvoja in se tako večplastne težave lotimo celostno. Študentke in študentje si namreč kot bodoči strokovnjaki na področju psihologije želimo urejene stroke, v kateri bomo vedno imeli možnost odprtega dialoga z vsemi odločevalci in upravljanja s spremembami na našem področju delovanja. Trenutno opažamo občutno pomanjkanje ravno v konstruktivnem dialogu med vsemi pomembnimi deležniki. Menimo namreč, da bo zgolj tesno sodelovanje nadgradilo delo vsakega posameznega elementa ter pospešilo razvoj področja. Razumemo sicer, da se velike spremembe v stroki, ki je bila zapostavljena desetletja, ne morejo zgoditi čez noč, kljub temu pa ohranjamo upanje, da se zagon za male korake, ki nas bodo sčasoma pripeljali do velikih ciljev, ne bo izgubil.

Izjavo zaključujemo z mislijo, za katero upamo, da bo vsakega od nas vodila na vseh področjih delovanja: naj bodo naša vodila pri sprejemanju odločitev razumevanje, empatija, skrb za druge in občutek odgovornosti. Pri tem pa ne smemo pozabiti na glasno opozarjanje in zahtevanje sprememb, ki jih želimo doseči za boljši jutri. Ravno mladi smo namreč temelj in vodilo za razvoj družbe.