Svetovni dan duševnega zdravja obeležujemo vsako leto 10. oktobra. Dan, ob katerem vse organizacije, ki se posredno ali neposredno pri svojem delu srečujemo z duševnim zdravjem, glasno in jasno opozarjamo tudi na nevzdržno stanje na področju duševnega blagostanja v naši državi. Trenutna situacija je odraz prepleta več dejavnikov, gotovo pa je eden izmed najbolj temeljnih dolgoletno pomanjkanje zanimanja, investiranja ter aktivnega dela na ureditvi učinkovitega sistema s strani vodilnih naše države. Zanemarjanje področja je na žalost dobro utečena praksa, ki se je ponavljala in obdržala več desetletij, posledice, ki so se v tem času globoko zasidrale, pa občutimo čisto vsi državljani.
Ravno zato je letošnja osrednja tema svetovnega dneva duševnega zdravja, ki jo je določila Svetovna zdravstvena organizacija, še toliko bolj relevantna tudi za slovenski kontekst, namreč “Greater Investment – Greater Access” v prevodu pomeni “Večja naložba – Večja dostopnost”. Geslo poziva k večjim investicijam na področje duševnega zdravja, saj je dostopnost strokovnih storitev še vedno omejena na peščico svetovnega prebivalstva. Podoben scenarij se odvija tudi pri nas – trenutne tragikomično dolge čakalne vrste, premalo usposobljenega kadra, neusklajenost stroke, neobstoj zakonske ureditve napeljujejo na dejstvo, da duševno zdravje postaja luksuz, dobrina, ki je dostopna le peščici.
Izjavo pišemo z dobrim namenom, z namenom opozoriti na problem, ki morda ni tako viden in vsakdanje opazen, a statistika, podatki in osebne zgodbe dnevno pričajo o nevzdržnih pogojih. In ravno zaradi te neopaznosti se problematika duševnega zdravja tiho zažira in postaja nevarna grožnja vsem nam in vsem prihodnjim generacijam. Tudi trenutna situacija z novim virusom je pokazala, kako pomembna je skrb za duševno zdravje za zdravo in funkcionalno družbo ter kako hudo lahko postane, ko čez noč normativno postane nenormativno. Tesnobe, anksioznosti, osamljenost, socialna izolacija, nasilje, duševne stiske so med drugim v preteklih mesecih močno zaznamovali preveč slovenskih gospodinjstev. Tako kot za uspešen boj z epidemijami bolezni, ki prizadenejo naše fizično zdravje, tudi za učinkovito soočanje z vse pogostejšimi duševnimi težavami potrebujemo vsem dostopne in kvalitetne storitve s področja duševnega zdravja.
In zato ob tem dnevu pozivamo, da začnejo vsi pristojni duševno zdravje obravnavati z mero resnosti, ki jo trenutna situacija zahteva. Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028 je bila dolgo pričakovan in pozitiven korak v pravo smer, pričakovanja pa visoka, zato si želimo, da se zagotovi financiranje in posledično tudi implementacijo vseh načrtovanih korakov. Prebivalci Slovenije si zaslužimo strokovno in kvalitetno usposobljen kader, ki bo skrbel tako za preventivo in kurativo prebivalcev na področju duševnega zdravja. Posledično bi večje število psihologov na primarni zdravstveni ravni poleg hitrejše pomoči pomenilo tudi manjše tveganje za razvoj trajnejših in resnejših težav v duševnem zdravju, kar bi posledično pozitivno vplivalo na zmanjšanje absentizma na delovnih mestih in manj psihosomatskih obolenj, ki obremenjujejo tako trg dela kot ostale čakalne vrste v zdravstvu in s tem bremenijo državno blagajno. Slednje vpliva tudi na stigmo, ki je močno prisotna na področju duševnosti. Zmanjševanje stigme, ozaveščanje ljudi o pomembnosti skrbi za duševno zdravje, je namreč prvi in najpomembnejši korak, ki ga moramo narediti, da zagotovimo blagostanje v družbi in ohranimo kakovostno življenje posameznic in posameznikov.
Vse izpostavljene problematike imajo svoje stičišče; pomanjkanje finančnih investicij in izvajanja strateških sistemskih pristopov; zato ponovno pozivamo k večjemu finančnemu vložku in ne le načrtovanju, temveč tudi izvajanju sistemskih rešitev za duševno zdravje prebivalcev. Zaradi trenutnih pomanjkljivosti na tem področju je državljanom otežen dostop do celostnega reševanja zdravstvenih težav. Neoptimalna zdravstvena oskrba in posledično vztrajanje (ali celo povečanje) težav pa ne vpliva negativno le na kvaliteto življenja državljanov, vendar dolgoročno tudi dodatno bremeni državno blagajno.
Kot državljani Republike Slovenije, kot mladi in navsezadnje kot bodoči strokovnjaki s področja duševnega zdravja, tudi sami dnevno občutimo posledice dolgoletnega sistemskega zanemarjanja našega sektorja. Čutimo se odgovorne, da zahtevamo in se borimo za izboljšanje razmer, v katerih so primorani delovati naši kolegi, ter morda še pomembneje, v katerih stiske mnogih ostajajo spregledane, neslišane ali pa se zaradi nedostopnosti primerne obravnave še poglabljajo. Kot noben drug, tudi naš sektor ne more učinkovito delovati in se razvijati v pogojih finančne in kadrovske podhranjenosti ter slabe reguliranosti, ki smo ji priča.
Zavedamo se, da investicije v duševno zdravje ne prinašajo vidnih rezultatov iz danes na jutri. Je pa ureditev in vlaganje na področju duševnega zdravja naložba, ki je ključna pri krepitvi zdravja celotne populacije, saj navsezadnje duševnega zdravja ne smemo obravnavati ločeno od fizičnega zdravja, še bolj pomembno pa je, da ga ne zanemarjamo. Trenutna sistemska (ne)ureditev žal počne prav slednje.