Potopisna predavanja v študijskem letu 2017/18
Štrije prijatelji (Erik, Lan, Gašper in Bine) so že od začetka srednje šole, po ogledu filma Eurotrip, načrtovali izlet po Evropi. Na koncu srednje šole so ta izlet le izvedli, saj so se 4. avgusta končno odpravili na popotovanje, dolgo 25 dni. Lan poudari, da so imeli izredno srečo, saj jih niti en dan potovanja ni ulovil dež. Karte za vlak so kupili preko Interraila, za njo pa so odšteli 350€ (vključno z zavarovanjem za karto – v primeru izgube le te). Njihova karta je veljala 30 dni, z njo pa si lahko potoval 15 od teh dni. Njihov skupni potovalni budget je na osebo znašal približno 1500€ (vključno s karto), povprečni dnevni budget na osebo torej okoli 50€. Na poti so prenočišča iskali preko Airbnb ali pa so spali kar na prostem, saj nikoli niso planirali vnaprej in so sobe rezervirali noč pred prihodom v mesto, z izjemo prve nočitve, ko so Airbnb v Milanu rezervirali cel mesec vnaprej. Lan pove, da je bila to njihova najslabša nastanitev.
Svojo pot so začeli v Trstu, kjer so se z vlakom ob štirih zjutraj odpeljali proti Milanu. Tam se najprej odpravili proti katedrali Duomo in muzeju Leonarda da Vincija, kjer so prebili štiri ure. Pove, da so že na začetku poti ugotovili, da jim bolj kot ogledavanje znamenitosti in preučevanje zbirk v muzejih, leži ležerno raziskovanje mesta z veliko odmori in počitki. Tako so takoj po ogledu muzeja odkrili prelepo fontano pred gradom Sforzesco, kjer so si ohladili podplate in spili vsak svoje pivo iz bližnje trgovine. Omeni, da je to postal njihov ritual, saj je pivo v gostilnah dražje kot 6 €, medtem ko za veliko manj, dobiš v trgovini zelo dober (če ne celo boljši) približek.
Iz Milana so se odpravili proti Monte Carlu in ob vožnji do tja uživali ob prelepih razgledih na Ligursko obalo. Ker bi jih prenočišče stalo okoli 200 € na osebo, so se odločili, da tega tam ne bodo iskali in zvečer odšli drugim dogodivščinam naproti. Dan so začeli v urejenem parku, kjer so se “utaborili” – odvrgli nahrbtnike, vsedli na skrbno urejeno travo, pripravili malico in si zvili vsak svoj cigaret. Njihov mir je zmotil mimoidoči policaj, ki jih je obtožil kajenja marihuane in zahteval, da preišče njihovo prtljago. Temu so se uprli, saj niso želeli prevzeti odgovornosti za nekaj česar niso storili in s policajem po pol ure prerekanja dosegli sporazum. Zapustili so park in nejevoljni naleteli na prelep manjši park, urejen po feng shu-ju. Tam so se malce razvedrili in se odločili, da bodo predebatrali nadaljevanje njihove poti ob kavi, kjer pa jih je čakalo eno lepše presenečenje. Gospod, ki jim je postregel s kavo, se jih je usmilil in jim častil obrok.
Naslednja postaja je bila v Nici, kjer so se vsi štirje spraševali o naravnosti modrine morja. Prvič so pustili nahrbtnike v enem izmed hostlov (5 € na dan) in noč prespali na plaži. Kar hitro so ugotovili, da je večerno spanje na plažah problem, saj ponekod težijo policisti, predvsem pa jih je zmotil mraz, ki se pojavi okoli štirih zjutraj. “Hvalabogu za spalne vreče,” reče Lan. Ugotovili so, da se jim prtljage več ne splača puščat v varstvu, zato so vzpostavili sistem “menjave straže” – dva sta spala, medtem pa druga dva varovala tabor. Ravno zaradi prelepe modre vode morja in krasne, a prenatrpane plaže, so Nico razlasili za eno lepših mest. Nica, mesto polno ozkih uličic, obloženih stojnic, ima tudi eno izmed lepših razglednih točk, kjer se na eni strani razprostira panorama mesta, na drugi pa majhni slapovi oziroma nekakšne ruševine, ki so jih umetno spremenili v slapove.
Naslednjo noč so si našli prenočišče in spoznali skupino mednarodnih študentov. Lan na tem mestu omeni, da je spoznavanje drugih na takem potovanju izredno pomembno, saj tako preprečiš, da bi si začel med seboj iti na živce. Bine, glavni kuhar potovanja, je tukaj pokazal svoje kuharske sposobnosti in jim pripravil odlično večerjo.
Avignon, naslednja postaja, v katerem so imeli ostati le eno noč, jih je tako presenetil, da so podaljšali še za en dan.
Za podaljšanje dopusta v Franciji so se odločili tudi zato, ker niso želeli prehitro prispeti v Barcelono. Naključno so si preko Google Maps in Instagrama izbrali mestece s prekrasno obalo in izstopili z vlaka. Med potjo do plaže so si na stojnici kupili pozno kosilo – pečenega piščanca in paradižnike. Ta obrok so si privoščili še vse naslednje dni. Gašper in Lan sta izkoristila priložnost in se odpravila fotografirat, medtem pa, pol ure hoje od mesta, našla luškan delček plaže med pečinami v zavetrju. Na tem mestu so postavili tabor in ga določili za najbolj neverjetno spanje potovanja, saj so ponoči spali pod tisočerimi zvezdami. Zaradi meteorskega dežja naslednjo noč, so “morali” ostati še en dan, kar se jim je pa obrestovalo, saj so tisto noč videli več kot 20 utrinkov, pravijo.
Barcelona. Veliko mesto, v katerem niso videli kaj dosti, saj so bili utrujeni od prejšnjih dni. Odločili so se, da bodo ostali le en dan, nato pa se bodo tekom potovanja vrnili nazaj. Prenočišča so jim bila predraga, zato so se odločili za spanje na letališču, kar se jim je sprva zdela iznajdljiva ideja, a so hitro ugotovili, da tam ne bodo spali edini. Prenočišče se jim je zdelo super, z izjemo varnostnika, ki te ob pol petih zjutraj predrami iz spanca z vpitjem Bouenos dias!.
Odpravili so se proti Valencii, kjer spet niso dobili prenočišča (lahko so ga rezervirali šele za naslednjo noč). Ponovno bi morali spati v parku, a ker so parki po Lanovem mnenju čudni, so ponovno izstopili z vlaka v neznanem mestu in tam naleteli na gostilno. Isti večer se je Lanov oče v Sloveniji poročil, zato so ga poklicali in mu zaželeli vse najboljše. Med “častim rundo” in “častim vse runde” je tanka meja, zato so fantje cel večer pili in nazdravljali na njegov račun. Šele kasneje so seveda izvedeli, da je oče častil le prvo in ne tudi vse sledeče runde. Zaradi obilice pijače so se zjutraj zbudili na plaži, 3 km stran od gostilne, brez spomina kako so prišli do tja. V Valencii so prvič prenočili v stanovanju s pralnim strojem in si čez dan izposodili kolesa. Z njimi so se zapeljali skozi 7 km dolg park, kjer je včasih tekla reka in vse do znanstvenega centra, kjer so se s prozornimi kajaki vozili po bazenu pred njim. Spet na vlak in nazaj proti Barceloni.
Telefoni so med vožnjo začeli naenkrat zvoniti, saj so jih klicali starši, ki jih je zanimalo o njihovi varnosti in jih obvestili o terorističnemu napadu Barcelone. Pametno so se odločili, da Barcelona trenutno ni najbolj pametna izbira počitnikovanja, zato so izstopili z vlaka in bili prisiljeni prenočiti v parku. Ta noč je bila najbolj nenavadna.
Odločili so se, da bodo odšli proti Franciji in se odločili za Besançon, prvo zeleno mesto, ki so ga obiskali. Najprej so odšli na grad, nato pa naravnost v turistično agencijo, da bi izvedeli kako do slapov. Razočaranje. Do slapov lahko dostopaš le z avtom, ki si ga niso mogli izposoditi, saj še nihče ni bil star več kot 21 let. Povedali pa so jim, da obstajajo še drugi, manjši slapovi do katerih lahko pridejo, vendar so 13 km stran. Kljub naporni hoji, so občudovali osupljivo pokrajino in si vsak kilometer privoščili krajšo ali daljšo pavzo. Moto pohoda je bil: Važno je potovanje, ne cilj. Med potjo so ugotovili, da jih Google Maps ne vodi več najbolje, zato je Lan šel po nasvet v vaško gostilnico. Postal je glavna atrakcija in čez nekaj časa je iz njihove polomljene angleščine in njegovega neznanja francoščine končno razbral, da mu želijo dopovedati, da morajo samo še malce naprej, nato pa gor, v hrib. Pot nadaljujejo v hrib in hodijo, hodijo, neprestano se jim zdi, da slišijo vodo, a razen majhnega potočka, ne vidijo slapov. Prispejo do pečine, obdane z mahom in pravilno predvidevajo, da bi tukaj naj bili slapovi. Kasneje so namreč izvedeli, da so slapovi sezonski in voda dere z njih le v spomladanskem
času. Slabe volje se vrnejo v dolino in si v dolini, da bi se razvedrili najamejo kajake in se vozijo po reki.
Naslednjo postajo, Amsterdam imajo v lepih spominih, saj so tam ostali malo dlje kot so mislili, kljub težavam potovanja do tja. V Baslu so namreč morali prespati kar na železniški postaji, zaradi nadomestnega avtobusnega prevoza, ki ga ni bilo do naslednjega jutra. Ko so končno prišli na cilj, so spali so v kampu, v šotorih z dvema pogradoma (za 17 € na osebo za eno noč). Privoščili so si tudi izlet v Zanche Saans, kjer so občudovali prikupne mline na veter in luškane hiške.
Čeprav je bil Amsterdam prvotno njihova zadnja postojanka, so se zaradi ostanka denarja odločili, da si lahko privoščijo še nekaj dni Berlina in Prage. V Berlinu so se zadržali dva dni, nato pa še štiri dni v Pragi jedli in pili kot kralji. Potovanje so zaključili v stilu in fantje so se polni novih izkušenj vrnili domov.
DO MONGOLIJE IN NAZAJ (MONGOL RALLY) – Anita Volčanjšek in Alen Grželj
Anita in Alen sta si vzela nekaj časa in nam opisala njihovo pot z vsemi prigodami, ki sta jih podprla tudi z zabavnimi video posnetki in slikami.
Na začetku poti pravijo, da so naredili klasično začetniško napako turistov in zaupali menjavo denarja oficirju na eni izmed mej. Povedal jim je napačno valuto in tako sam zaslužil preko 200 €.
Med potjo po Iranu so neprestano iskali vodo. Peljali so se namreč do jezera, za katerega se je izkazalo, da nima več vode. Alen pokaže posnetek, kjer se vozijo po ravni peščeni “cesti”, glas v ozadju pa govori, da je prepričan da se trenutno vozijo po jezeru.
V Turkmenistanu so se povzpeli na peščen hrib in si rahlo opekli podplate zaradi vročega peska (okoli 45 °C). Vsi domačini, so opazili, nosijo klobučke, podobne tistim našim ribiškim, zato so po njihovem mnenju tem tudi izjemno podobni.
Spomini iz Kazahstana pretežno vključujejo kamele, saj pravijo da jih moraš neprestano čakati, da se umaknejo s ceste oziroma se jim natančneje izogniti, ker stojijo na miru in jih je gane niti avto. Opišeta tudi eno bolj “razburljivih” noči, ko so prenočili na pokopališču. Tukaj so se spopadali tudi s problemi z avtom, saj se jim je pokvaril ventilator in baterija, vendar so uspeli rešiti in nadaljevali pot po načrtih.
Alen navdušeno razlaga o zgrešenem fizičnem pojavu Kirgizistana, kjer voda teče po klancu navzgor. V Kirgizistanu so v naravnem parku in jezeru Issyk-Kul naleteli pet kombijev domačinov (iz glavnega mesta Biškek), ki so jih peljali sabo na razgledno točko in jim pripravili malico s fermentiranim kobiljim mlekom (njihovo specialiteto), vodko in kruhom.
Nad Mongolijo so bili razočarani, saj je po njihovih pripovedovanjih dolgočasna z ravno pokrajino. Navdušil jih je samo veličasten kip Ulan Bator. Tam so naleteli na neprijetno izkušnjo, ko je iz avta pred njimi voznik odvrgel kužka. Skupaj z njihovimi prijatelji iz Avstralije so kužka pobrali, nahranili, ga seveda tudi poimenovali in se vrnili nazaj v glavno mesto, kjer so Mongiju preko spleta našli dom.
Anita pojamra, da jo je na tej točki poti vedno bolj začelo zebst, vreme pa je postajalo z vsakim dnem bolj neugodno in hladneje.
O Rusiji, kjer jih je čakal tudi cilj, nimajo veliko za povedati, z opazko da po njihovem mnenju vse ceste zgledajo enako. Pokažeta dva posnetka, enega iz prvega dneva, ob vstopu v državo, drugega pa proti koncu poti po Rusiji, s katerima dokažeta da je okolica ob cestišču res zelo podobna.
Nad celotno organizacijo Mongol Rallyja so bili zelo razočarani, saj se ob prihodu na cilj, v nasprotju z njihovimi pričakovanji, ni dogajalo nič. Tam so se torej zglasili pri organizacijski ekipi, slikali pred plakatom Mongol Rally in se lahko odpravili nazaj proti Sloveniji. Na cilju so tudi doživeli prvi (in zadnji) trk z avtom, ko so se pri slikanju v njih zaleteli Avstralci. Vendar, ker so Avstralci vračali domov brez avta, sta imela Alen in Andraž priložnost, da jim vrneta milo za drago. S sekiro (in z dovoljenjem) sta presekala avto in pustila svoj pečat.
Oživitev potopisnih predavanj (2017)
PALESTINA – Erik Valenčič
Kakšni so ljudje, kako težko je pravzaprav vstopiti v takšno državo ali kako potuje novinarska ekipa, je le nekaj vprašanj na katera smo dobili številne humodušne in razburljive odgovore. Preko svojih izkušenj nam je naslikal predstavo o stanju v Palestini in na Bližnjem vzhodu. Njegovo predavanje najboljše opišemo z nekaj njegovimi citati.
“V slovenskem jeziku imamo za tujca več besed: tujec, pribežnik, migrant, ipd… Tujec v njihovem besednjaku je gost. In za gosta se naredi vse.”
“Najslabše kar lahko na obisku pri arabski družini narediš je to, da ne ješ. Vedno ješ.”
“Jaz sem mel zelo slabo kamero in še zoomiral sem “ful”, da bi lahko slikal tank. Potem šele meni “potegne”, da imajo tank usmerjen direktno v nas.”
“Jaz ljubim težave, ker ti dajejo možnost, da kot novinar izkusiš in vidiš stvari, ki jih drugače ne bi.”
INDIJA – dežela, kjer so opice največji tatovi
Nove ideje, novi izzivi, novi projekti. Delovna skupina Mednarodni si ne pusti počivati. Po uspešno izpeljani dvodelni izmenjavi poleti 2013, smo oktobra, kmalu potem, ko smo nabrali še nekaj novih članov, poiskali države partnerice, s katerimi bomo izvedli novo izmenjavo in oddali prijavnico, za katero upamo, da nam bo omogočila lažjo finančno izvedbo začrtanega plana.
Ker zaradi fakultetnih obveznosti težje zapustimo lastno državo in se odpravimo na potovanje, smo se odločili, da bomo potovanja prinesli k nam, kar na Filozofsko fakulteto v učilnico 119. Porajala se je ideja, da bi začeli z organizacijo potopisnih predavanj, na katerih bi lahko vsak zagrizen popotnik predstavil svojo pot, vtise in izkušnje onkraj naše deželice. Tako, se je 19. decembra ta ideja realizirala. Kot prvo gostjo potopisnih predavanj smo povabili Mašo Kafel, ki se je lansko pomlad odpravila v deželo barv, začimb in nasprotij – v Indijo. Svoj potopis je poimenovala Indija – dežela, kjer so opice največji tatovi in ga s slikami ter pripovedkami o opicah taticah tudi upravičila. Upravičila je tudi našo idejo o večerih, ki bi v predavalnico prinesli vonj po tujih državah in željo po tem, da bi stekel domov, spakiral kovček in odšel, samo odšel in začel zgodbo, ki bi jo lahko kasneje delil z drugimi in še v njih vzbudil željo po potovanju. Maša sploh ni govorila o poteku poti in kje so pristale ter kam so s prijateljicami odšle naprej, ampak je predavanje oblikovala po sklopih, po njenih vtisih. Sprehodili smo se preko barv, indijskih živali, hrane, revščine, bogastva, hinduizma, starodavnih templjev, skratka mimo vtisov, ki so Maši ostali v spominu in jih je pričarala tudi nam. Super je bilo, ker je bil večer interaktiven in ker smo obiskovalci veliko spraševali, pa tudi dobili odgovore na vsa vprašanja. Mogoče je bilo za obiskovalce psihologe najbolj zanimiv del predavanja, ki je govoril o njenem delu v sirotišnici in osnovni šoli, kjer je skupaj s prijateljicami revne otroke učila angleščine. Zagotovo izkušnja, ki je v naši bližini ne moreš izkusiti in ki ti da veliko za življenjsko popotnico. Izkušnja, ki je Mašo prepričala, da želi zopet videti te otroke in da jih gre konec januarja ponovno obiskat. Njena zgodba pa je zagotovo prepričala še koga, da bi želel tudi sam imeti to izkušnjo in bi kot prostovoljec v revnejših krajih lepšal življenja otrokom, ki jim življenje ni naklonilo najlepše prihodnosti.
Potopisno predavanje je trajalo dobro uro, a bi lahko še in še spraševali ter podoživljali zgodbe. Organizatorji menimo, da smo začeli uspešen projekt, ki ga bomo s pridom nadaljevali tudi v novem letu. Veseli smo, da je potopisno predavanje privabilo tudi študente z drugih smeri, ne le psihologe. Po pogovoru z udeleženci potopisa so se razvijale in kresale nove in nove ideje, katere pa vam razkrijemo v naslednjem letu. Do takrat pa vam Mednarodni želimo vesele počitnice in praznike, ki jih izkoristite za daljša ali krajša popotovanja, pa če je to le pohod na bližnji vrh, obisk prijatelja na drugi strani Slovenije ali pa za najpogumnejše – polet z letalom nekam na toplo, nekam stran od vsakodnevnih študentskih skrbi.
Tina Mervic
Pa še nekaj fotografij dogodka:
(avtor: Blaž Podobnik)
