Vprašanje, kaj je več pripomoglo k skoraj takojšnji popolni zapolnitvi mest za letošnjo poletno psihošolo – zanimiva in priljubljena tema ali vedno glasnejše govorice: “Na psihošoli je fajn …” Dejstvo pa je, da je bilo vseh (55) mest rezerviranih v rekordnem času (Nataša, si govorila o 45 minutah?) od začetka pobiranja prijav – ostali pa so se lahko prijavili na čakalno listo v upanju, da jih bo prijazni klic katerega od organizatorjev kak dan ali dva pred začetkom psihošole obvestil, da imajo blazno srečo, da si je ta in ta zlomil nogo, zbolel, šel na obisk k babici v Sibirijo ali pa na Oktoberfest na pivo … V sredo, 19. 9. 2007, ko je bil Filofaks še v ruševinah in ko so se po Tobačni vlekle vrste študentov, ki so vpisovali ocene in opravljali ustne izpite in se sploh ukvarjali s samimi resnimi stvarmi, smo se nekateri srečneži veselo odpeljali proti morju. Ciljna destinacija: Elerji nad Ankaranom.

Bolj kot smo se bližali morju, bolj je naraščala naša razposajenost in dobra volja – kljub temu, da je bilo kar nekaj udeležencev tako ali drugače bolnih – kar naprej se je smrkalo, kašljalo, kihalo in še malo smrkalo … Ampak, da bi zato zamudili dogodek poletja? Ni šans!

Še posebej smo se zabavali tisti, ki smo se odpeljali še na kratko panoramsko vožnjo po prisrčnih primorskih vasicah in navezali stik z domačini: “Ne, Elerji pa niso tu!”

Do dveh smo vsi srečno prispeli, se razselili po sobah in se usedli h kosilu; popoldne pa nas je čakalo že prvo predavanje. Poglejmo na urnik – Zvezdan Pirtošek, “Ali imamo svobodno voljo?” Ko pa smo se – siti in zaenkrat še čili in … no, zdravi ravno ne – posedli po predavalnici, sta nas namesto njega pozdravila Simon Brezovar in Maja Milavec (študenta psihologije). Profesor Pirtošek je namreč zbolel in ni mogel priti – Simon in Maja pa sta v kratkem času sestavila super instant predstavitev nevropsihologije (v veliko pomoč tistim, ki o njej še nismo veliko vedeli, in v opomnik tistim, ki so že malo pozabili). Po vsej možganski teoriji nam je Maja predstavila še dve zanimivi temi – fenomen fantomskega uda (kjer smo izvedeli, zakaj neka ženska med spolnim odnosom čuti svojo fantomsko nogo) in neskončnega spomina (verjeli ali ne – ni tako zelo super, kot se sliši (neskončni spomin namreč, Maja je vse to in še več)).

Večerja, hm … no, naj rečem le to, da se je na feedbacku zadnji dan največ pritožb nanašalo prav na hrano. Ki pa tako ali tako ni bistvena … bistveno je to, kar sledi!

Spoznavni večer. Spoznavali smo umetniško žilico in glinene modele možganov vseh udeležencev – le ti imajo mnoge zanimive lastnosti, nekaterih recimo sploh ni, drugi so izjemno majhni, imajo gumb za OFF, centre za pitje, ples, osvajanje in seks, tretjim pa se pomembnejše od možganov zdi srce, najpomembnejša pa jajca. Vredno razmisleka. Še ena zanimivost – ugotovili smo, da je tokrat na psihošoli kar šest Katij!

Po temeljitem večernem spoznavanju je sledilo zgodnje jutro in novo predavanje – Simona Sanda: Kognitivno vedenjska terapija pri nevroloških bolnikih. Tisti, ki je prej še nismo poznali, smo zvedeli dosti novega o kognitivno vedenjski terapiji, čeprav se nismo toliko ukvarjali z nevrološkimi bolniki. Popoldne pa nam je Bor Sojar Voglar predstavil delovanje hipofize, spoznali pa smo tudi človeka, ki živi brez hipofize in dobili priložnost, da smo ga izprašali o vsem, kar nas je zanimalo. Bor nam je pokazal še svoj zabavno-znanstveni filmček o raziskavi vestibularnih čutil (zaznavanje je lahko zabavno!).

Za večer so nam organizatorji pripravili prav posebno tekmovanje – s težko izgovorljivim in lepo zvenečim imenom Erejli. Predsedniki in prve dame držav so potovali po svetu (hiši in bližnji okolici) in osvajali države. Kljub mnogim podkupovanjem, goljufijam, preprodajanju in drugim umazanim poslom med nekaterimi državami je na koncu pošteno zmagala država z obetavnim imenom Red red wine. Tudi v nadaljevanju je rdeče vino kar pošteno premagovalo enega za drugim …
Ves petek so nam predavale Alenka Sever in sodelavke, in sicer o klinični nevropsihologiji. Morda je bila razlaga malenkost preobsežna in premalo praktično usmerjena, saj se je po odmoru predavalnica vidno izpraznila …

Zato pa je bilo toliko bolj zanimivo zvečer … Elerje so preplavila polgola dekleta in pimpi v krznenih plaščih, cenene kurbice in spremljevalke za visoke družbe, infantilne prostitutke in nevarne domine v usnju in z biči v rokah. Uganili ste – Red Light District Night. V teh vročih opravah pa je treba tudi nekaj početi … V skupinah smo pripravili uprizoritve nekaterih znanih slovenskih popevk. V nadaljevanju pa je tudi sangria pripomogla k vse večjemu razvratu … ampak pustimo podrobnosti, prihodnjič moraš biti pač zraven.

Ko smo se zjutraj polmrtvi privlekli v predavalnico na predavanje o samomorilnem vedenju Saške Roškar, bi na vprašanje “Biti ali ne biti?” večina z veseljem odgovorila – spaaaaati … Kljub temu pa je tema zbudila kar nekaj zanimanja in sprožale so se vroče razprave o pravicah in dolžnostih in možnostih in …

Popoldne nam je Jure Bon predstavil magnetnoresonančno slikanje … Slišala sem, da je bilo zelo poučno.
Zadnji večer je treba še posebej izkoristiti – piflarski par (Borko in Juš) nam je pripravil nepozabno zabavo z zabavnimi gosti – ABBA, Fantastičnih 6 …

Z zadnjimi močmi smo prežurali še zadnjo noč in se po feedbacku skoraj vsi skupaj odpravili na morje v Ankaran – najbolj pogumni so se tudi kopali, ostali pa smo svojo kožo še zadnjič letos nastavljali toplim sončnim žarkom …

Na psihošoli je res fajn. Vedno je fajn. Celo ko je konec – ker veš, da greš domov in se boš končno lahko naspal, ne da bi zato moral zamuditi nepozaben žur ali pa zanimiva predavanja. In predvsem ker veš, da pride nova.