Sredina februarja le malokoga pusti ravnodušnega. Obdobje rdečih balončkov, plišastih medvedkov, rdečih vrtnic in srčkov v vseh velikostih ter okusih marsikoga pogreje tudi v hladnih zimskih dneh, spet druge vsa ta ljubezen v zraku spravlja ob živce. Peščici psihologov je 14. februarja srce zaigralo iz drugačnih razlogov. Smer Ankaran, vzpon po ozki vijugasti cesti, čudovit razgled na sosednji Trst… zmenek s Sončkom… Vam je kaj znano? To je pričetek zimske psihošole 2011. Naslov Zdrav duh v zdravem telesu zgovorno nakazuje na tokratno temo, ki je bila šport in športna psihologija. Drug za drugim smo prikapljali v zdaj že psihošolariziran dom v Elerjih in kaj kmalu smo ugotovili, da nas bo tokrat precej manj. Soglasno smo se odločili, da kljub nekoliko slabši udeležbi, naše bivanje ne bo nič kaj bolj umirjeno in nič manj psihošolsko kot ponavadi. Slednje nam je še kako uspelo teden je bil trikrat bolj psiho kot šola.   

Za valentinovo me sam na fuzbal pust’

Ker neradi izgubljamo čas, smo kot vedno s prvim predavanjem pričeli že prvi dan kmalu po prihodu. Dinamično otvoritev je izpeljal Robert Misja z uvodom v psihologijo športa. Nekdanji trener, danes športni direktor v ND Triglav 2000, ob enem pa tudi vodja  Nogometne gorenjske akademije (NOGA). Urejen gospod v obleki je svoje predavanje pričel v duhu ekipnega športa. Govora je bilo o posamezniku kot delu ekipe, veliko tudi o faktorjih motivacije kot so na primer igra na domačem terenu in navijači. Smeh je napolnil prostor ob navajanju značilnosti slovenskih navijačev, še bolj pa smo se razživeli ob slikoviti predstavitvi primera Zahovič.

Kot bi trenil je bil na vrsti dobro poznani spoznavni večer. Tokrat romantično obarvan, kot se ob valentinovem spodobi. Spoznavali smo se pod vodstvom Kupide Katarine ter njenim lokom in ljubezensko puščico. Zaradi že omenjenega manjšega števila udeležencev, smo si lahko privoščili bolj intimno spoznavanje. Delili smo si informacije o preteklih dogodkih in naših notranjih stanjih, ki pomembno definirajo  našo osebnost (npr. kateri profesor te najbolj privlači in ali si že prdel v družbi partnerja). Odgovore na takšna in podobna vprašanja smo zapisovali na napihnjene balončke, ki so potem ponosno viseli na stenah skupnega prostora vse do zadnjega dneva psihošole. Po končanem uvodnem spoznavanju smo bili še bolj željni zabave in le kaj bi lahko bilo bolj zabavno, kot vdihovanje helija med skupinskim petjem.

Menim, da je na tem mestu ključno, da spregovorimo o celotedenski igri. Kongruentno s samo temo je bila naša naloga, da si tekom tedna izmislimo novo športno disciplino, ki se bo potegovala za umestitev na program olimpijskih iger. Žreb je določil poreklo, obvezen pripomoček in igralno površino športne discipline. Kombinacija teh in nekaterih dodanih elementov je obetala štiri razburljive športne panoge, od katerih pa je le eni usojena večna slava. Med obvezno opremo je spadala tudi video kamera.

Mentalni trening za vzpon na Elerđy

Drugi dan nas je s svojim obiskom ponovno razveselil eden izmed DŠPS očetov Aleš Vičič. Nekdanjega športnega psihologa v Olimpiji lahko danes upravičeno štejemo med najbolj vsestranske strokovnjake na dotičnem področju. Svetoval je približno 150 športnikom in trenerjem v Sloveniji in tujini. Atletika, zimski in ekipni športi, gimnastika so le nekateri izmed široke palete. Predavanje je bilo tokrat posvečeno osnovnim tehnikam psihološke priprave v športu. Svoje izkušnje in znanje na tem področju pa je z nami delila tudi Katja Čavničar, ki se je Vičiču pridružila v popoldanskem predavanju. Bivša selektorica mladinske lokostrelske reprezentance je tudi strokovnjakinja na področju medicine dela. Kot njen predhodnik ima izkušnje iz številnih športnih panog, na primer kajak, kanu, sabljanje, kotalkanje. Predavatelja sta teorijo odlično dopolnjevala s konkretnimi primeri iz najrazličnejših športov, tako skupinskih kot individulanih. Naj omenim še, da sta Vičič in Čavničarjeva med ustanovitelji Sekcije za psihologijo športa, ki trenutno intenzivno pripravlja  sestavo izobraževalnega programa za športnega psihologa. Z zanimanjem smo izvedeli kaj več tudi o tem.

Zvečer je bil na sporedu tematski večer. Tokratni dress code je bil določen z naslovom »Češky night«. Nepogrešljive so bile bele nogavice in natikači, kariraste srajce, naramnice ter druga oprema, ki je sicer za noben denar ne bi dali nase. Naloga večera je bila vzpon na goro Elerđy. Za ta podvig smo najprej sestavili ekipe. Nato so nam voditelji odprave podali navodila, ki so bila slikovito podkrepljena s filmskim materialom. Pred samim vzponom smo seveda morali spakirati nepogrešljivo opremo za preživetje v gorah. Med slednjo prav gotovo uvrščamo ščetko za straniščno školjko, pivo, stensko uro, kopalke in druge najnujnejše pripomočke. Manjkala pa ni niti češka folklora. Vsaka ekipa je namreč pred vzponom zaplesala zmagovalni ples. Na ekspediciji pa je prišlo do tragične nesreče. Simon nas je opozoril na padec našega korenjaka. Ob tem se je revež tako poškodoval, da ga je bilo potrebno prenesti v dolino. V ta namen je vsaka skupina »nafoukala blazinku«, nato pa smo še sestavili vrv iz oblačil. Za edino zmago po nizu porazov naše ekipe se imamo zahvaliti mojemu češkemu nosečniškemu trebuščku. Le ta je bil namreč povezan s kompresijskim povojem, ki nam je pri zadnji nalogi omogočil nekaj metrov prednosti. Večer smo zaključili s vsakoletnimi karaokami.

Naj stvari so tri in Tistega lepega psihošolskega večera

Naslednji dan smo imeli prosto dopoldne, saj je povabljeni predavatelj Lev Kreft v zadnjem trenutku žal moral odpovedati. Prosti čas smo zato izkoristili za izpolnitev naloge celotedenske igre, igranje ping ponga, družabnih iger, skratka za druženje, nekateri pa tudi za počitek. Popoldan pa je sledilo predavanje Saše Cecić Erpič, predavateljice na DIF, razvojne psihologinje in lastnice podjetja Stela vita, ki se ukvarja s svetovanjem in izobraževanjem na področju psihologije in športa. Primarna tema je bila športni trikotnik, ki se nanaša na odnose med športnikom, trenerjem in starši. Vključila je tudi razvojni vidik športnikov, koordiniranje šole in treningov, ter spoprijemanje s poškodbami in upokojitvijo. Dan smo si zapolnili še z gledanjem igranega dokumentarnega filma Touching the void. Film temelji na resnični zgodbi o dveh alpinistih, ki sta preživela nesrečo ob spustu iz šesttisočaka Siula Grande.

Večerni program je bil tokrat televizijsko obarvan. Ogledali in soustvarjali smo oddajo Tistega lepega psihošolskega večera z voditeljema Darjem in Peso, s plesalkami in zanimivimi gosti. Manjkale pa niso niti popularne rubrike, kot so kuharski kotiček, družabna kronika, dajmo očka, vedeževalka in seveda nepogrešljive reklame. Skratka vse kar je potrebno za uspešno slovensko zabavno oddajo.

Rajanje se je ponovno zavleklo do zgodnjih jutranjih ur. Najbolj vztrajnim se je potožilo po družbi zaspalih kolegov, zato smo se odločili, da izvedemo zdaj že tradicionalno budnico. Svojimi žametnimi glasovi in ob tokrat španskih ritmih kitare smo naredili obhod po sobah.

Nevropatofiziologija, o alpinizmu iz prve roke in gerontolimpijski komite

Samo Ribarič nam je predstavil nevrofiziološki vidik športa. Član Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in asistent za patofiziologijo je predavanje posvetil kogniciji in gibanju pri plesu, športu ter parkinsonovi bolezni. Teoretični del je bogato podkrepil z bogatimi praktičnimi izkušnjami, ki jih je sam pridobil v nevropatofiziološkem laboratoriju. Predstavil pa nam je tudi delček raziskovalnega programa Poškodba, plastičnost in regeneracija živcev in mišic znotraj katerega je aktiven
. Vrhunec tokratne zimske psihošole pa je bila okrogla miza Misliti in biti moralen nad 8000 metri s podnaslovom Psihološko-etične dileme v alpinizmu. Diskusijo z gostoma Vikijem Grošljem, legendo slovenskega alpinizma, in Stojanom Burnikom, alpinistom, predavateljem ter raziskovalcem na Fakulteti za šport, je navdušujoče povezoval Simon Brezovar, legenda slovenskega psihošolstva. Pogovor je tekel o globokih vprašanjih, kot je zavedanje lastne minljivosti in ranljivosti, spoprijemanje z izgubo prijatelja alpinista in usklajevanje alpinizma z drugimi prioritetami (družina, služba). Govora pa je bilo tudi o Grošljevem literarnem delu, o razvoju (vrhunskega) alpinista, o osebnostnih lastnostih alpinista, dotaknili pa smo se tudi tragedije Tomaža Humarja.

Zvečer smo slavili zasedanje olimpijskega komiteja. Njegovi člani so bili v glavnem ostareli športni veljaki, ki so se na prizorišču pojavili v bolniških haljah, v spremstvu infuzij, dihalnih aparatov, katetrov in zdravniškega osebja. Njihova naloga je bila oceniti rezultate celotedenske igre in izbrati disciplino, ki se bo vpisala v športno zgodovino. Za prestižni dosežek so se potegovali golfčezritis (mini golf za nežnejši spol na nabitih moških zadnjicah), svinjarija in oštarija (italijanski šport, obmetavanje s surovo pašto na poligonu), nategomet (pretepanje z obteženimi najlonkami napetimi čez straniščno školjko) in zmagovalni mongolski paštelas (harmonija telesne vzdržljivosti in duhovne discipliniranosti).

Se vidimo jeseni…

Na dan odhoda smo se še zadnjič zbrali za končno evalvacijo. Ta je minila v znamenju ptičjega petja in mnogih pohval na račun organizacije dogodka ter vložene energije vseh prisotnih, brez katere organizatorjem ne bi uspelo. Zabavali smo se ob obujanju spominov na pretekli teden in zadovoljno  zaključili, da smo nalogo, ki smo si jo zadali prvi dan, uspešno izpolnili. Psihošola je bila še enkrat bolj psiho kot šola.

Sledilo je značilno dolgo poslavljanje z mnogimi vzdihi, manjkali niso niti objemi. Na poti domov smo se v pričakovanju pogovarjali že o naslednji psihošoli.

Lara Delić in Domen Malc