< Arhiv < Panika II 4

Fedor je beta, ki živi v kozarcu na moji okenski polici. Vsak dan, ko vstanem, me prijazno pozdravi in veselo zamaha z repno plavutjo, še posebej ko z roko sežem po posodici z ribjo hrano. Fedorjev svet ni velik. Obsega majhen kozarec, v katerem je pred njim verjetno domoval marelični kompot, ter omejen razgled na mojo delovno sobo in vrtnice, ki cvetijo pred oknom. Vsake toliko se še poda na pustolovščino nadstropje višje, kjer si iz še manjšega kozarca ogleduje goro pomite (ali pa tudi ne) posode, medtem ko mu zamenjam vodo in sperem kamenje.

Če priznam se velikokrat, še posebej ko si s Fedorjem cele dneve delim enak razgled, počutim precej podobno kot riba v akvariju. Dnevi so si vedno bolj podobni, polni dela in neopravljenih obveznosti, ki se kopičijo vzporedno z nepregledno množico papirjev na mizi. Med stalnim tekanjem v vse manjših in manjših krogih, se zunaj menjajo letni časi, včasih dežuje, drugič sije sonce, a vse je nekje daleč, izven dosega časa, na drugi strani akvarijskega stekla

Ljudje si vse preveč radi, čeprav nenamenoma, gradimo akvarije. Nad njimi se stalno pritožujemo, jih preklinjamo in jamramo nad njihovo utesnjenostjo, a jih kljub temu ljubosumno in trmasto varujemo. V svojem malem svetu, ki ga akvariji obdajajo, so predvidljivi in lahko jih je obvladovati – nudijo nam varnost. Varnost pred množico informacij, možnosti, pričakovanj, želja, drugačnosti, ki se nam v obliki spačenih podob prikazujejo tam, zunaj, onkraj stekla, v svetu, ki nas ne zanima in na katerega nimamo vpliva.

Malokdo se opogumi, tvega in stopi iz akvarija, si vzame čas za nove aktivnosti, nove interese, se poda na potovanje, spoznavat nove kraje, pokrajine, ljudi, kulture. A nekateri vseeno gredo, potujejo, vidijo, izkusijo in morda o tem celo napišejo članek v PANIKO, da lahko o njihovih izkušnjah beremo v varnem zavetju svojega akvarija.

V teh dneh se nam s presenetljivo hitrostjo bližajo počitnice – čas, ki močno spremeni vsakdan in nam izmakne varno okolje akvarija izpred oči. Izkoristimo ga! Dajmo mu priložnost, da nas zapelje v nove kraje, nam za trenutek pokaže nove razglede, zamenja vodo in spere kamenje, predno nas vrne v akvarij na staro, dobro poznano okensko polico.

Repovš, G. (1997). Uvodnik. Panika, 2(4), 1.