In še zadnji avto je zapustil makadamski dovoz do taborniške koče v Bohinju, a ni zapeljal proti Ljubljani. Bohinjsko jezero v začetku oktobra, ki ga je grelo toplo jesensko sonce je bilo preveč mikavno, poleg tega pa se še kar nismo hoteli odpraviti domov. Bilo je dobro kot še nikoli, poučno, zabavno, vroče, vlažno, s polhom in kuharicami, tesno, smešno, športno in predvsem v najboljši družbi. Že triintrideseta izvedba psihošole, tokrat na idilični lokaciji ob Bohinjskem jezeru, z osrednjo temo psihologije spolnosti, ob finančni pomoči ŠOU v Ljubljani in ŠSFF je obetala veliko, ponudila pa še toliko več. A da bi razumeli, zakaj za vraga se že tako izmučeni v nedeljo popoldan nismo odpravili domov, pač pa k jezeru se moramo vrniti nazaj …

Že ob prvi objavi teme in lokacije psihošole aprila in številu ”všeč mi je” klikov smo slutili, da bodo mesta na psihošoli hitro zasedena, a nihče ni pričakoval, da bomo morali študente že po sedmih minutah pobiranja prijav pisati na čakalno listo. Sledili so izpiti, pa poletje, morje, hribi, potovanja, izleti, pa spet izpiti in še in še. Ko pa se je začetek novega študijskega leta že res nevarno približal je približno 15 avtomobilov z vseh koncev Slovenije v prijetnem sredinem septembrskem jutru oz. dopoldnevu peljalo proti Gozdni šoli v Bohinju. Skrbno napisana navodila, vključujoč pravilne in nepravilne poti so tokrat prekašala tudi GPS sistem in poskrbela, da smo brez dodatnega raziskovanja sosednje pokrajine hitro prišli na cilj. Bohinj se je ob našem prihodu kopal v soncu, kar smo ob pričakovanju prvega predavanja tudi izkoristili in se mu na prostornem travniku pred kočo pridno nastavljali, dokler se ni zaslišal klic: ”kosilooooooo”.

Trinadstropni pograd  v postmoderni dobi

Pred prvim predavanjem smo si v koči poiskali še postelje, ki jih na psihošolah kljub temu, da jih zelo malo uporabljamo, še vedno potrebujemo. Tokrat je bila ponudba postelj izjemno pestra in sicer smo lahko izbirali med prostornimi ležišči v šotorih, podstrešno sobo, ki je zaradi števila postelj ponujala največjo skupinsko dinamiko, lastnike postelj pa zaradi stiskanja tudi ni zeblo. Tu si bile tudi mini postelje, na katere je bilo moč splezati le s huronsko močjo in postelje, ki niso ponujale dodatnih užitkov. Nekaj srečnežev pa se je lahko preizkusilo tudi v vsakodnevnem plezanju na najvišje nadstropje trinadstropnega pograda. Manjša prostornost sob in prelepo vreme sta bila krivca, da smo prosti čas tako preživljali zunaj. Prvi popoldanski počitek je hitro minil in kaj hitro smo se vsi zbrali v jedilnici čakajoč na prvega predavatelja in prvi vrhunec psihošole, priznanega psihoterapevta in transakcijskega analitika dr. Zorana Milivojevića. V svojem predavanju nam je avtor knjig Formule ljubezni, Emocije, Mala knjiga za velike starše itd. predaval o romantični in idealni ljubezni, razložil prehod družbe iz cone preživetja v cono kvalitete življenja, dotaknili pa smo se tudi zaljubljenosti in se vprašali kdo se sploh lahko zaljubi.

Kot bi mignil smo povečerjali in se znova zbrali v glavnem prostoru, kjer je napetost pred prvim večerom naraščala. Po prvem bučnem aplavzu, ko smo še uradno odprli jesensko psihošolo smo postavili osnovne dogovore, med katerimi naj omenim dva izmed pomembnejših: ”Vestno bomo na predavanja in delavnice hodili. Niti ene ure ne bomo zamudili; Psihošolarji se pomembnega pravila držimo, da nobene žurke ne prespimo”.  V skladu s tradicijo smo nato spoznavni večer nadaljevali s pomnjenjem imen, ki sta ga tokrat poživila velika zelena kocka ter predstavljanje z nagajivimi pridevniki. Imena smo si hitro zapomnili in sedenje zamenjali s hojo. Ob sprehajanju po prostoru pa smo se pozdravljali kot znanci, dobri prijatelji iz otroštva, pa s hrbti in nogami, pa kot psički, in končno kot gromozanski kiti. Ko smo se tako malo pretegnili in sprostili smo drug drugega preizkušali še v iskanju resnice med tremi osebnimi dogodivščinami. Večer je tako kar hitro mineval in že je bil čas za začetek celotedenske igre. Celotedenska igra je tokrat ponudila razburljiv vpogled v življenje prijateljic noči, ki so obkrožene s svojimi strankami, preko katerih služijo in z nadrejenimi ”pimpi”, ki jim zaslužek vzamejo. Seveda tudi ”pimpi” niso nedotakljivi, saj morajo stranke podkupiti, da jih le te ne izdajo organom pregona. Identiteta posameznikov je bila seveda tajna in za dober zaslužek je bila potrebna dobra taktika posameznih združb. Bolj iznajdljivi so si vloge posameznikov pridno zapisovali in tako mastno služili. Ko se je začetna vznemirjenost zaradi celotedenske igre polegla, smo zapeli še psihošolsko himno, ki smo jo tokrat popestrili še s koreografijo. Sledila je zabava dolgo v noč, na kateri se je  v soju barvnih luči plesalo kot na psihošoli že dolgo ni.

”Friends with benefits”, odbojka in živalsko kraljestvo

S prebujanjem tokrat res nismo imeli težav, saj ni bilo mogoče vstati, ne da bi ob tem poteptal še svojega levega in desnega soseda. V predavalnici so nas čakala zaprta polkna, kar je pomenilo le eno – na vrsti je filmsko dopoldne. Tokrat smo si ogledali bolj lahkoten in zabaven film Young people ****ing, po katerem smo imeli diskusijo, v kateri smo osvetlili težave parov prikazanih na belem platnu. Preostanek popoldneva je del udeležencev izkoristil za kopanje v Bohinjskem jezeru, del pa se je udeležil prvega psihošolskega odbojkarskega turnirja. Eni ohlajeni, drugi razgreti smo se odpravili na kosilo in nato pričakali Simono Zgaga, sveže diplomirano psihologinjo, ki nam je približala temo spolnih partnerjev in na spolnosti temelječih partnerstev. Na interaktivnem predavanju smo se spraševali zakaj sploh raziskovati spolno vedenje, kaj ljudem sploh pomeni spolni odnos in koga označujejo za svoje spolne partnerje, dotaknili smo se tudi razlik v poročanju o številu spolnih partnerjev med spoloma. Ob koncu pa nam je predavateljica predstavila tudi na spolnosti temelječa partnerstva kot so ti. ”one night stand”, ”booty call” in ”friends with benefits”, vprašali pa smo se tudi zakaj je sploh pomembno poznati vse vrste odnosov.

Drugi večer je bil v znamenju filmskega večera zlate opice, na katerem so se za nagrado potegovali romantični prvenci z različnimi živalmi v glavnih vlogah. Tako smo si ogledali romantični triler, romantično akcijo, romantični vestern, itd., v glavnih vlogah pa so bili polž, mravlja, polh, hrček, srna, golob, lenivec, koala, paličnjak idr.. Glavna nagrada je bila opica z rdečo ritjo, ki so jo zmagovalci ponosno razkazovali dolgo v noč. Medtem, ko smo uživali v filmskem večeru se je peščica organizatorjev na vse pretege trudila, da bi pridobila še zadnji manjkajoči del opreme, brez katerega ne bi mogli izvesti zdaj že tradicionalnih psihošolskih karaok. Na srečo jim je uspelo, mikrofone so priključili in četrtkov večer oz. bolje rečeno četrtkova noč je bila v znamenju glasnega prepevanja domačih in tujih, novih in starih uspešnic.

Tantra, možgani in Fetish night

Petkovo dopoldne je bilo v znamenju tantre, ki jo je predstavila Polona Sepe, režiserka in scenaristka ter mednarodno priznana predavateljica in učiteljica tantra joge. Govorili smo o zgodovini tantre, ki spolni odnos označuje kot priložnost za dosego spremenjenih stanj zavesti. Spoznali smo lestvico orgazmov, nekaj tehnik tantre, ob koncu pa je predavateljica razložila tudi nekaj razlik med mošk
imi in ženskami. Popoldne je mesto predavateljice zavzela prof. dr. Maja Bresjanac, ki je v svojem predavanju najprej predstavila kaj spol sploh je, kaj ga določa ter razlagala o spolnih značilnostih možganov, nato pa predstavila še ugotovitve s področja raziskav možganov ob spolnem vzburjenju.

Tretji večer je bil kot veleva tradicija v znamenju dress code-a. Odprtje Fetish kluba na ulici ”Red light district” je pospremilo nekaj zabavnih igric, drzno oblečeni oz. s klobuki na glavah pa smo vztrajali do jutranjih ur, nekateri na plesišču, spet drugi ob igranju junglespeeda ali drugih družabnih iger, v skladu z oblačili pa se je razvnelo tudi igranje celotedenske igre.

Odvisnosti in Bohinjski semenj

Sobotna predavanja je odprla Sanja Rozman, predsednica društva za pomoč zasvojenim in vodja terapevtskega programa. Predstavila je vrste odvisnosti, nato pa se osredotočila na nekemične odvisnosti, točneje na odvisnost od odnosov. Peter Topič, vodja skupine za zasvojenost s seksualnostjo pa jo je dopolnil, predstavil kriterije in deset tipov seksualne zasvojenosti. Zadnje predavanje je bilo na temo telesa in spolnosti v družinski-relacijski terapiji, ki sta ga izvedla Miha Rutar in Vesna Mirt Čampa, ki sta se dotaknila tudi področja spolnih zlorab.  

Bolj kot se je bližal večer, bolj smo se zavedali, da se približuje zadnji večer te psihošole. Na programu je bil Bohinjski erotični semenj, ki so ga ob poskočni glasbi odprli mažoretki in žonglerka. Kaj kmalu se je na odru pojavil vodja dogodka in povezovalec semenja gospod Joža. Na kratko je predstavil pomen erotičnega semenja za lokalno prebivalstvo, možnosti, ki jih ta semenj ponuja za razvoj regije ter naznanil program. Prva nastopajoča je bila Anuša Orgazmuša, vedeževalka, ki prihodnost napoveduje preko lastnega doživljanja orgazmov. Napetost na semenju je naraščala, dotik moškega pa je Anuši zaradi prevelikega vzburjenja onemogočil nadaljnje prerokovanje. Sledilo je skupinsko masiranje v  krogu, ki sta ga profesionalni maserki popestrili še s sinhronim zibanjem. Sledilo je mešanje ljubezenskih napojev in pa intervju duhovnika in ene izmed prostitutk glede legalizacije prostitucije. Na semenju pa smo bili priča tudi razkritju najboljše delujoče združbe prijateljic noči, ”pimpov” in strank. Ko je Joža zapustil prireditveni prostor so kitaristi poprijeli za kitare, odprli smo pesmarico in do jutranjih ur vsi skupaj prepevali. Najbolj vztrajni so dobili celo predčasni zajtrk. Zadnje jutro se je bilo težko zbuditi, tudi zaradi samega dejstva, da je prišel dan odhoda …

Skoraj rajsko dobra juh’ca

V nedeljo smo se počasi zbrali na klopeh pred kočo, kjer je sicer prostor za taborni ogenj. Po skupinski fotografiji je sledil čustven krog spominov, pohval, vtisov, lepih misli in poslavljanj, ki smo ga zaokrožili s petjem psihošolske himne. Prav težko je bilo jesti nedeljsko kosilo, med katerim smo kuharicam tudi zapeli, saj so bili na eni strani vsi tisti pozitivni občutki in spomini preteklih dni, na drugi pa žalost, da je konec … nekateri so kot psihošolarji kosili celo zadnjič.

Mahanje v slovo, objemi, stiski rok in prižiganje motorjev so bili znak, da je napočil čas odhoda. A Ljubljana se je zdela tako daleč, Bohinjsko jezero pa je bilo tam pred nami. Posloviti se je včasih res težko … 

Blaž Zagorc