»…kmalu na desni strani zagledate manjšo rumeno tablo, na kateri je narisan SONČEK in označuje vašo končo destinacijo.« Bolj ali manj uspešno, smo torej prispeli na cilj, v dom Sonček, ki je nadaljnih pet dni predstavljal, poleg vsega ostalega, predvsem varno zavetje pred primorsko burjo. Dan je bil sončen, v zraku vonj po morju…pravzaprav smo pozabili, da je februar in topli dnevi pravzaprav še kar nekaj dolgih poročil in projektov stran. Idealna dobrodošlica in začetek zimske psihošole, bolj psiho kot šole, 2010.

PSIHOLOGIJA UMETNOSTI Letošnja tema, psihologija umetnosti, je pritegnila veliko študentov psihologije z različnih koncev Slovenije, ki so eni v upanju na odkrivanje umetniško-psihološke duše, drugi v iskanju novega znanja in tretji v želji po kombinaciji druženja in prejšnjih dveh razlogov, nestrpno čakali na prvo srečanje v prijetno razsvetljeni, zato pa toliko bolj mrzli, sobi za druženje.

TEORIJA UMETNOSTNE TERAPIJE IN SPOZNAVNI VEČER Uvodno popoldne smo namenili teoriji umetnostne terapije, ki jo je predstavila Aleksandra Shuller. Spoznali smo smeri umetnostne terapije (gibalna, dramska, likovna, glasbena), ki pri nas še ni kvalificirana, v tujini pa jo ponekod uporabljajo celo pri diagnosticiranju pshihičnih motenj. Z vajo čuječnosti smo tako prenesli pozornost nase v trenutku tukaj in zdaj, kasneje pa se povezali kot skupina in s svojimi glasovi vdihnili življenje namišljenemu gozdu. Po prostoru so tako odmevali šuštenje vetra, potok, več vrst ptic in drugih gozdnih živali, skratka dali smo si duška in se naučili pomembno lekcijo neizogibnosti interakcije. Zadovoljni smo se odpravili na večerjo in se že psihično pripravljali na spoznavni večer, ki zahteva zapomnitev vseh imen udeležencev, ki jih do takrat še nismo uspeli spoznati. Ker pa je psihošola bolj psiho kot šola se je spoznavni večer zavlekel pozno v noč, pravzaprav v zgodnje jutranje ure, ko smo utrujeni počasi začeli kapljati v svoje mrzle sobe pod številne rjuhe in odeje.

ZNAČILNOSTI IN PRISTOPI POMOČI Z UMETNOSTJOIN URBAN ART BATTLE Rana ura, zlata ura. Po zajtrku smo se razdelili v dve skupnini. Prva je pod vodstvom Barbare Kroflič razmišljala o sebi kot študentu psihologije in svoje misli izrazila pisno in preko likovnega ustvarjanja, v drugi pa smo se lotili dramatike, kot enega izmed pristopov pomoči z umetnostjo. Pod vodstvom Simone Tancig smo se podali preko treh faz: v prvi smo bili pozorni na dihanje in držo, v drugi smo se usklajevali z drugimi v prostoru in sicer prek pozdravljanja in se v zadnji, performativni, fazi prelevili v impro igralce. Ne predstavljam si, da je obstajal kdo, ki ga delavniška oblika dela tekom dneva ni navdušila. Napolnjeni z energijo smo se po večerji spraševali kaj naj bi pomenil Urban Art Battle, ki so ga organizatorji pripravljali za drugi psihošolski večer. Izkazalo se je, da so nam impro vaje prišle še kako prav, saj smo se skupine pomerile v kratkih skečih na, kot vedno »zabavne« teme. Prav tako so nas seznanili s tedensko igro. Zlikofci naj bi ukradli svetovno znana umetniška dela. Razdelili so nam torej prav posebne psiho-bankovce in pripravili dražbo. Bistvo igre: dobro ponarediti umetniška dela in člane nasprotne skupine prepričati, da gre za original izredne vrednosti in jim ga prodati. Tako tudi tekmovalnosti ni manjkalo in tekom celega tedna smo lahko opazovali skrivna srečanja, tako na kriminalnem uradu, kot tudi v očem bolj skritih kotičkih.

TREMA, IZVOR KREATIVNE ENERGIJE IN VEČER V MASKAH Tretji dan smo se spoznali s temo, ki ji blizu marsikomu izmed nas-tremo, le da smo jo prek Katarine Habe spoznali kot nekaj pozitivnega in sicer kot izvor kreativne energije. Sama sem že na začetku občutila vse značilnosti treme, saj me je predavateljica, meni nič tebi nič, povabila na sredo sobo in zahtevala naj nekaj zapojem. Prijetno? Pa kaj še! Smo pa na koncu koncev le ugotovili, da nekaj treme le ugodno vpliva na sam nastop oz. izvedbo naloge, kar smo ponazorili z žarnico: če bo električni tok prešibek, ne bo svetila, če pa bo premočan, se lahko zgodi, da poči. Cilj je torej, da žarnica sveti in da tudi mi sami ob t.i. performancu žarimo, zato smo preostali čas namenili spoznavanju različnih strategij spoprijemanja s tremo. Popoldne smo se veselili obiska Claudie in Špele Loti Knoll, a nam vremenske razmere niso bile najbolj naklonjene. Predavateljici sta se opravičili, psihošolarji pa smo ostali sami z ledenim dežjem, burjo in prostim popoldnevom. Nekateri so si končno privoščili nekaj počitka (mislim, da ni potrebno poudarjati, da se na psihošoli bolj malo spi), ostali pa smo se zaposlili z različnimi družabnimi igrami. Smeha in druženja torej ni manjkalo, tisti bolj športni pa smo se lahko celo udeležili plesne aerobike, ki jo je vodila energična Sabina. Tokratni večer smo začeli z intenzivnimi pripravami na ples v maskah! Ker pa smo bili letos bolj umetniško navdihnjeni, se je pričakovalo, da se za ta poseben večer prelevimo v znane umetnike, tako filmske kot tudi glasbene in likovne, skratka znane umetniške osebnosti. Maske smo se predstavile žiriji, ki so jo sestavljali organizatorji, in se borile za prva mesta, ki so seveda prinašala še več psiho-bankovcev. So imeli težko nalogo? Mislim, da smo letos, kar se izvirnosti tiče, udeleženci z organizatorji na čelu, presegli vse meje. Pravzaprav smo ves začetek večera porabili za občudovanje svojih kolegov. S svojo prisotnostjo so nas počastili (res jih je bilo veliko, pa naj omenim le nekatere) glasbeniki: Amy Winehouse, Michael Jackson, Ray Charles, člani skupine Game Over, slikar Pablo Picass, oblikovalka Coco Chanel, pisateljica Svetlana Makarovič, pa tudi Hollywoodskih zvezdnikov kot so Demi Moore, Angelina Jolie in Johny Deep, ni manjkalo. Ples v maskah nas je dolgo držal pokonci in veliko nas je svojo posteljo zopet pozdravilo približno ob času sončnega vzhoda (pravega sončnega vzhoda namreč nismo dočakali, saj nas je primorsko sonce prvi dan le pozdravilo, hladno oblačno vreme z burjo pa je bilo naš redni spremljevalec). Če bi vedeli kaj nas čaka naslednji dan, bi si po vsej verjetnosti za spanec vzeli vsaj kako urico več.

PLES PETIH RITMOV, LIKOVNA TERAPIJA IN POSLOVILNI VEČER Zjutraj je bila na sporedu namreč plesna delavnica »Ples petih ritmov« pod vodstvom Damjana Makovca. Ljudje naj bi se gibali na pet različnih načinov. Prvi je tekoči ritem in naj bi nastopil v prvih letih življenja. Gre za mehke gibe, ki predstavljajo upravljanje s svojim telesom. Naslednja faza je stakato. Gre za spoznavanje svojega telesa in uveljavljanje svoje volje, prisotna je torej jasnost v smislu hotenja, ki je značilna za obdobje otroštva. Nadalje se pojavi kaos. Nastopi v času pubertete, v času vpliva hormonov na človeško psiho, kjer se rojeva identiteta. Po kaosu nastopi obdobje liričnega ritma. Osebnost je zgrajena, harmonija dosežena. Vem kdo sem. Zadnji od petih ritmov je globoka tišina, kjer preprosto samo obstajamo. Smo. Gre za obdobje zrelosti. Ples petih ritmov je sicer ena izmed metod izrazno-gibalnih plesov in mi srečneži, smo jo na lastni koži lahko izkusili tistega februarskega dopoldneva. Po kratkem teoretičnem uvodu, smo namreč naslednji dve uri plesali v vseh prej omenjenih ritmih, od tekočega vse do globoke tišine, s čemer naj bi uravnotežili dele osebnosti in postali eno s seboj. Pa smo res? Če drugega ne smo se pošteno spotili in naplesali, izkušnja je bila zanimiva, o integraciji osebnosti pa lahko presodi le vsak sam. Popoldne je potekalo bolj umirjeno-z Ajdo Jalovec smo govorili o psihopatologiji v likovni terapiji, preučili nekaj primerov in pa zaključili, z meni osebno najljubšim delom, delavnico na temo Kdo sem jaz, kjer smo preko likovnega izražanja poskušali odkriti delček sebe. Pa smo prispeli do zadnjega, zaključnega večera. Čeprav je zadnji in smo po šti
rih dneh psihošolarji pošteno zdelani, lahko še vedno čutimo nabitost z energijo. Prav ti zadnji večeri so ponavadi tisti, ki potem še dolgo ostanejo v spominu in tudi ta ni bil izjema. Na njem smo namreč končno izvedeli ozadje celotedenske igre in ponesrečne živjenjske zgodbe naših zlikofcev, se ob tem dodobra nasmejali in se za piko na i v živo srečali z glavnim mafijskim šefom in mu predložili zaslužek skupine. Prekupčevanje z umetninami se je izkazalo za dobičkonosno, saj je velikodušni veliki šef dve najboljši skupini nagradil z boni za bowling in biljard. Po uradnem zaključku pa seveda velika zabava s karaokami, polnočno pico in psihološkimi debatami, vse dokler nas ni zmotil prihajajoči dan, ki je bil-kot bi se nekdo tam zgoraj malce pošalil z nami-spet sončen.

Vsi zaspani, a zadovoljni, smo se po par urah spanja ponovno srečali v naši veliki sobi-tokrat z namenom feedbacka. Organizatorji so bili najbrž, v upanju na predloge za izboljšanje, na nek način razočarani, saj smo bili udeleženci navdušeni. Kot ponavadi, bi lahko rekli. Zaklučili smo z obvezno himno, pri čemer nas hripavi glasovi kot posledica karaok prejšnje noči, niso prav nič ovirali.

Toliko na kratko, ampak res kratko o psihošoli. Sem kaj pozabila? Aja…tradicionalna jutranja budnica, ki je bila tokrat v obliki zvokov gozda, pa pomaranča kot napitnina prijaznemu dostavljalcu pice pa izum nove družabne igre pri čemer potrebujemo le list sobne lončnice pa… No, še vedno bi lahko naštevala, poleg vsega kar sem opisala, vse tiste noro dobre stvari, ki spadajo na psihošolo, a se mi zdi nemiselno. Tisti, ki smo redni udeleženci vemo o čem je govora. Vse ostale, ki te možnosti še niso imeli, pa vabim da se nam pridružijo in na lastni koži izkusijo kaj psihošola, bolj psiho kot šola, v resnici je.

Katarina Rugani